petek, 18. oktober 2013

Poročilo IPCC o podnebnih spremembah - Peto poročilo o oceni stanja

Prispevek petega poročila o oceni stanja IPCC (AR5) podaja nove dokaze o podnebnih spremembah, ki temeljijo na številnih neodvisnih znanstvenih analizah iz opazovanj klimatskega sistema, paleoklimatskih arhivov, teoretičnih študij klimatskih procesov in simulacij z uporabo klimatskih modelov.

V spodnjem povzetku so strnjena dognanja znanstvenih analiz opazovanj klimatskega sistema, omenjenih pa je tudi nekaj rezultatov, ki jih dajo simulacije klimatskih modelov za prihodnost. V besedilu omenjene besedne zveze predstavljajo različno vrednost gotovosti danih trditev, in sicer skorajda gotovo predstavlja 99-100 % gotovost, zelo verjetno90-100 % gotovost in verjetno 66-100 % gotovost. Nekatere vrednosti so podane v oglatih oklepajih, [ ], v katerih je zapisana vrednost intervala spremembe.  

Opazovanja klimatskega sistema temeljijo na neposrednih meritvah in daljinskemu zaznavanju s sateliti. Opazovanja na globalni skali so se začela v sredini 19. stoletja za temperaturo in druge spremenljivke, več obsežnih in raznolikih setov opazovanj pa je na voljo od leta 1950 dalje. Paleoklimatske rekonstrukcije razširjajo nekatere zapise stotine do milijone let v preteklost. Skupaj nudijo celovit pogled variabilnosti in dolgoročnih sprememb v atmosferi, oceanu, kriosferi in površju samem. Segrevanje klimatskega sistema je nedvoumno, saj sta se tako atmosfera kot tudi ocean segrela, količine snega in ledu so se zmanjšale, dvignila se je gladina morja, povečale pa so se tudi koncentracije toplogrednih plinov. 

Vsako od zadnjih treh desetletij je bilo na Zemeljskem površju toplejše kot katerokoli drugo desetletje od leta 1850 (Slika 1). Na severni polobli je bilo obdobje med letom 1983 in letom 2012 verjetno najtoplejše 30-letno obdobje v zadnjih 1400 letih. 

Slika 1: Globalno povprečje temperaturnih anomalij od leta 1850 do leta 2012 iz treh sklopov podatkov. Zgoraj letne povprečne vrednosti, spodaj desetletne povprečne vrednosti vključno z oceno negotovosti za en niz podatkov (črna). Anomalije so relativne glede na povprečno vrednost časovnega obdobja 1961-1990. (prirejeno po [1])

Ob uporabi linearnega trenda na podatkih globalne povprečne temperature dobimo vrednost segrevanja za 0.85 [0.65 do 1.06] °C v časovnem obdobju 1880-2012, skupni prirast med povprečjem časovnih obdobij 1850-1900 in 2003-2012 pa je 0.78 [0.72 do 0.85] °C. 

Spremembe v mnogih ekstremnih vremenskih in klimatskih dogodkih opazujejo približno od leta 1950. Zelo verjetno se je v tem času zmanjšalo število hladnih dni in noči ter povečalo število toplih dni in noči v globalnem merilu. Verjetno je, da se je povečala pogostost vročinskih valov v večjem delu Evrope, Azije in Avstralije. Verjetno obstaja več kopenskih območij, kjer je število dogodkov z obilnimi padavinami naraslo, kot tistih, kjer se je to število zmanjšalo. Pogostost in intenzivnost obilnih padavin sta verjetno narasli v Severni Ameriki in v Evropi. 

Segrevanje oceana je eden glavnih virov povečanja energije klimatskega sistema. Več kot 60 % neto povečanja energije v klimatskem sistemu izhaja iz zgornjega oceana (0-700 m). Skorajda gotovo se je zgornji del oceana segrel med letom 1971 in letom 2010 ter verjetnotudi med letom 1870 in letom 1971. Verjetnose je ocean segrel tudi med 700 in 2000 m od leta 1957 do leta 2009. Na globalni skali je segrevanje oceanov največje blizu površja, zgornjih 75 m se je segrelo za 0.11 [0.09 do 0.13] °C na desetletje v obdobju 1971-2010. 

Zelo verjetno je, da so od leta 1950 območja morij z visoko slanostjo, kjer prevladuje izhlapevanje, postala še bolj slana, medtem ko so območja z nizko slanostjo, kjer prevladujejo padavine, postala še manj slana. Ti regionalni trendi v slanosti oceana zagotavljajo posredne dokaze, da sta se vzorca izhlapevanja in padavin nad oceni spremenila.

V zadnjih dveh desetletjih so ledeniki Grenlandije in Antarktike izgubljali maso, ledeniki so se še naprej krčili skoraj po vsem svetu in obseg ledu na Arktičnem morju ter obseg spomladanske snežne odeje na severni polobli sta se še naprej zmanjševala (Slika 2).

Slika 2: Zgoraj obseg povprečne pokritosti s snegom spomladi (marca in aprila) na severni polobli, spodaj obseg povprečnega ledu v Arktičnem morju poleti (julija, avgusta in septembra). Obe časovni vrsti (različne barve prikazujejo različne sete podatkov) prikazujeta letne vrednosti, negotovost je označena z barvnimi senčenjem. (prirejeno po [1])

Povprečna hitrost izgubljanja ledu na ledenikih po vsem svetu, razen ledenikov na obrobju ledenih plošč je bila zelo verjetno 226 [91 do 361] Gt/leto v časovnem obdobju 1971-2009 in zelo verjetno 275         [140 do 410] Gt/leto v časovnem obdobju 1993-2009. Povprečna hitrost izgube ledu na Grenlandiji se je zelo verjetno bistveno povečala od 34 [-6 do 74] Gt/leto v  časovnem obdobju 1992-2001 na 215      [157 do 274] Gt/leto v časovnem obdobju 2002-2011. Povprečna hitrost izgube ledu na Antarktiki se je verjetno povečala iz 30 [-37 do 97] Gt/leto v časovnem obdobju 1992-2001 na 147 [72 do 221] Gt/leto v časovnem obdobju 2002-2011. 

Povprečen letni obseg ledu Arktičnega morja se je v časovnem obdobju 1979-2012 zelo verjetno zmanjšal med 3.5 in 4.1 % na desetletje (med 0.45 in 0.51 milijonov km2 na desetletje). Zelo verjetno se je minimum morskega ledu poleti, ki predstavlja celoletni morski led, v istem časovnem obdobju zmanjšal med 9.4 in 13.6 % na desetletje (med 0.73 in 1.07 milijoni km2 na desetletje). Povprečen padec v povprečnem desetletnem obsegu ledu Arktičnega morja je bil najhitrejši v poletnih mesecih, prostorski obseg se je zmanjšal v vseh letnih časih in v vsakem zaporednem desetletju od leta 1979. Zelo verjetno je, da se je povprečen letni obseg ledu Antarktičnega morja povečal med 1.2 in 1.8 % na desetletje (med 0.13 in     0.20 milijona km2na desetletje) med letom 1979 in letom 2012. Obstajajo velike regionalne razlike s povečanjem obsega v nekaterih regijah in zmanjšanjem v drugih. 

Obseg snežne odeje na severni polobli se je zmanjšal od sredine 20. stoletja, in sicer se je zmanjšal za 1.6 [0.8 do 2.4] % na desetletje v marcu in aprilu ter 11.7 [8.8 so 14.6] % na desetletje v juniju v časovnem obdobju 1967-2012. V tem obdobju obseg snežne odeje na severni polobli ni pokazal statistično značilnega povečanja v katerem koli mesecu. 

Hitrost dviganja morske gladine od sredine 19. stoletja je bila večja od povprečne hitrosti med prejšnjima dvema tisočletjema. V obdobju 1901-2010 se je globalna povprečna gladina morja zvišala za 0.19       [0.17 do 0.21] m. 

Slika 3: Globalna povprečna gladina morja glede na povprečje časovnega obdobja 1900-1905. Časovna vrsta (različne barve prikazujejo različne sete podatkov) prikazuje letne vrednosti, negotovost je označena z barvnimi senčenjem. (prirejeno po [1])

Z uporabo različnih scenarijev, ki predvidevajo različen potek emisij v prihodnosti, upoštevajo pa tudi druge dejavnike, kot so gibanje števila prebivalstva, uporaba ekoloških ali fosilnih energijskih virov, ekonomska rast itd. je mogoče dobiti rezultate vrednosti klimatskih spremenljivk v prihodnosti. 

Povečanje globalne povprečne temperature na površju za časovno obdobje 2081-2100 glede na časovno obdobje 1986-2005 bo verjetno v najboljšem primeru od 0.3 do 1.7 °C ter ob uporabi najhujšega scenarija od 2.6 do 4.8 °C. Arktična območja se bodo ogrela hitreje kot globalno povprečje, povprečno segrevanje pa bo nad celinami večje kot nad oceani. Kljub temu bodo lahko velike razlike med regijami, ponekod pa bodo temperature lahko tudi nižje. 

Spremembe v globalnem kroženju vode zaradi segrevanja v 21. stoletju ne bodo enotne. Kontrast v padavinah med suhimi in vlažnimi območji in med suhimi in vlažnimi sezonami se bo povečal, čeprav  bodo obstajale regionalne izjeme. 

Povprečen dvig morske gladine za časovno obdobje 2081-2100 glede na časovno obdobje 1986-2005 bo verjetno v območju med 0.26 in 0.55 m v najboljšem primeru in po najhujšem scenariju med 0.45 in 0.82 m. Dvig morske gladine ne bo enoten. Do konca 21. stoletja je zelo verjetno, da se bo gladina morja dvignila v več kot 95 % oceanskih območij. 

Zelo verjetno se bo ob dvigu globalne povprečne temperature površja količina ledu Arktičnega morja še naprej krčila in tanjšala, količina spomladanske snežne odeje na severni polobli pa se bo v 21. stoletju zmanjšala. Globalni obseg ledenika se bo še dodatno zmanjšal. 

Zelo verjetno se bodo ob dvigu globalne povprečne temperature bolj pogosto pojavljali vročinski valovi, ki bodo tudi trajali dlje, občasno pa bo še lahko prišlo do ekstremno hladnih zim.

Še več lahko preberete na: [1] Summary for Policymakers

Pripravila: Veronika

0 komentarji:

Objavite komentar