petek, 21. marec 2014

Vremenske postaje na Dinarski gorski pregradi, 20. marec 2014

Društvo za raziskovanje vremena in podnebja razpolaga z večjim številom merilnih mest, ki jih je najbolje obiskati naenkrat tekom enega dneva. Ker pa so merilna mesta med seboj kar precej oddaljena, so tovrstne odprave kar velik zalogaj. Z eno takih odprav sva Martin in Iztok opravila v četrtek 20. marca. Prevoženih in prehojenih je bilo veliko kilometrov in pri tem sva imela priložnost opazovati tudi posledice nedavnega žledu.


Mimo še vedno poplavljenega Planinskega polja naju je pot vodila v že povsem zeleno Vipavsko dolino, od koder sva se povzpela na Nanos. Sprva sva se ustavila na vmesnem podolju Robidendol pod vrhom, ki se pod najvišjimi vrhovi Nanosa razteza na nadmorski višini okoli 800 m. Podolje deluje kot mrazišče in ga sestavljajo številne manjše vrtače. V eni izmed njih že nekaj let opravlja meritve temperature zraka Marko Korošec. Mrazišče se je že izkazalo z izmerjeno temperaturo okoli -30 °C, izkazalo pa se je predvsem z mrazom v poletju.

Robidendol.

Kljub imenu ni videti nobene robide...

...prisotno pa je bujno brinovje, ki kaže na postopno zaraščanje suhih travišč.

Vrtača z meritvami temperature zraka.

Dvignila sva se še bolj, da sva prispela do društvenega merilnega mesta na višini 1170 m. Odčitavanje termometra je potekalo hitro in brez težav. Čeprav je bil del termometrskega zaklona "slečen" pa se je poznalo, da minulo zimo ni bilo zelo močne burje.

Odtenki modrega neba so tu drugačni kot smo jih vajeni po nižinah.

Pogled proti Vipavski dolini.

Fotogenična pokrajina.

Na tem delu planote Nanos snega ni bilo nikjer več, prav tako ni bilo nikakršnih poškodb zaradi žledu. Enako velja za pot, ki naju je mimo turistične kmetije Abram (905 m) in naselja Sanabor (335 m) vodila do Cola (619 m). Prve poškodbe žleda sva opazila šele nad Colom, na razcepu za Javornik, ki predstavlja izhodišče za večino naših merilnih mest. Sprva sva krenila na zahod proti mrazišču Kalar in pri tem opazovala vse hujši žledolom. Pot je bila k sreči očiščena vejevja in dreves vse do kmetij, naprej pa sva se morala odpraviti peš. Pot do Kalarja je dolga, tokrat pa je bila še daljša zaradi polomljenega drevja. Cesta vodi skozi večinoma srednjedebelni bukov gozd, ki je zelo slabo prenesel žled. Mlada bukova drevesa žled upogne, starejša drevesa večinoma le poškoduje, precej hujše posledice pa žled pusti pri osebkih vmesnih dimenzij.

Gozd je lep...

...če ga ne uniči žled.

Katastrofa v gozdu, toda narava daje in tudi jemlje.

Da, prav vidite, to je cesta.

Ni nama preostalo drugega kot da se po njej prebijeva do Kalarja.

V mrazišče Kalar segajo krpe snega le še po osojnih pobočjih. Društvene merilne naprave so zimo dobro prenesle, le jeklenice so zaradi predvidoma razmočenih in omehčanih tal popustile. Če smo imeli glede tega veliko sreče, pa smo imeli več smole z meritvami. Minula zima je nadvse skoparila z mrazom in po 18. decembru je bila najnižja temperatura zraka samo -11,2 °C. Z Iztokom sva zaslutila, da bodo mrazišča z najnižjo izmerjeno temperaturo v minuli zimi verjetno tista na precej nižji Zaplani, kjer je bilo v mrazišču Dvojček izmerjeno -18,1 °C, v Dolinci pa -17,0 °C.

Pri Kalarjevih v mrazišču.

Mrazišče je skoparilo pri mrazu in snegu.

Povsod enak prizor - smrekovi vrhači v dnu kotanj. Predvidoma so se vrhači ob žledu zlomili, nato pa se po ledeni površini odpeljali v nižje predele.

Najin naslednji postanek je bil v mrazišču Kanji Dol pod Javornikom. Začuda na tem območju kljub podobni nadmorski višini kot pri Kalarju ni bilo niti sledu žledenja. Mrazišče je bilo po 18. decembru sicer hladnejše od Kalarja, nekoliko pa zaostaja po najnižji zimski temperaturi. Sicer pa je bila tudi najnižja temperatura -12,6 °C v Kanjem Dolu daleč za tisto v mraziščih Zaplane. Ali so zmagovalec minule zime Zaplaninska mrazišča, bodo pokazali podatki  iz mrazišča pod Golaki na Trnovskem gozdu, ki pa se vsaj do zdaj ni pretirano izkazalo.

Smeh.

Merilno mesto Kanji Dol s "stanovanjsko sosesko" v ozadju.

Tu so prav tako popustile jeklenice.

Tudi tod okoli špricajo.

Najino zadnje merilno mesto potrebno pregleda in odčitavanja je bilo na Javorniku. Tu je na delu travnate jase na nadmorski višini 1200 m še ležala snežna odeja, temperatura je bila višja kot v bližnjem mrazišču Kanji dol, a je veter vplival na občutek mraza.

Na Javorniku je bilo še nekaj snega, poškodb drevja zaradi žledu pa ni bilo moč opaziti.

Sončni zahod je bil precej barvit, kljub celodnevnemu poskakovanju čez ovire pa je ostalo še toliko energije, da se se je za dobro fotografijo tudi teklo.

Da bi bil le čim bližje sončnemu zahodu :)

Saj zdaj sem pa že dovolj blizu.

Škljoc, škljoc...

Silhueta električnega pastirja.

Čeprav je bila zaradi teme vidnost slaba pa je bilo vseeno razvidno, da se je obseg poškodb zaradi žledu na poti proti domu precej spreminjal. Več poškodb je bilo med Črnim Vrhom in Godovičem, do Hotedršice je bilo teh malo, njihov obseg pa se je ponovno povečeval proti Logatcu.

0 komentarji:

Objavite komentar