Nič nas ne sme presenetiti...

In kaj nas je v zadnjih treh desetletjih na Logaškem z vidika vremena vendarle presenetilo?

Kriški podi, 31.10.2015

Na zadnji oktobrski dan smo se odpravili nad 2000 m n.m. - postaviti temperaturni registrator na Kriške pode in loviti sončni vzhod na Stenar.

Ribniško polje, 10.2015

Postavitev nove mraziščarske postaje - na Ribniškem polju.

Test temperaturnega senzorja Davis Vantage Pro 2

Test temperaturnega senzorja Davis Vantage Pro 2

Vremščica, 11. 4. 2014

Prvo pobiranje podatkov na Vremščici.

Odprava na Javornik 8.3.2015

Odčitavanje podatkov na meteorološki postaji in izkop snežnega profila.

Prikaz objav z oznako Nanos. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Nanos. Pokaži vse objave

četrtek, 10. avgust 2017

Z Nanosa v Podnanos, 6. avgust 2017


Tega dne smo v društvu obiskali dve merilni mesti, ki se nahajata na območju Nanosa. Prvo merilno mesto se nahaja na 1170 m visokem grebenu, drugo pa 400 m nižje v mrazišču. Podatke iz obeh termometrov, ki sta nameščena dva metra od tal, smo pridobili ravno ob koncu minulega vročinskega vala.
 
S spodnjega grafa je razvidno, da se je temperatura na Nanosu letos najvišje povzpela 4. avgusta in sicer do 31,1 °C. V nižjem mrazišču se je razumljivo ogrelo še bolj, dan prej je bilo namreč 35,7 °C.

Potek temperature zraka v letošnjem poletju.


Precej večje razlike so pri minimalni temperaturi zraka. Od pričetka poletja se je v mrazišču temperatura pod ledišče spustila že trikrat. 2. junija je bilo izmerjeno -1,8 °C, blizu ledišča pa je bilo tudi v mesecu juliju. Povsem drugačen ekstrem predstavlja noč na 6. avgust, ko se je zaradi vpliva burje celo v mrazišču ohladilo samo do 23,6 °C. Za primerjavo navajamo, da je bilo v mraziščih v okolici Logatca v omenjeni noči izmerjeno okrog 14 °C, kar je omogočila tamkajšnja šibka nočna vetrovnost.

Pogled na hribovje Vrhe (znano tudi kot "Švica") in vmesno Vipavsko dolino.

Kjer ima veter mlade.
.
Počesani nanoški travniki.


Spust do postaje v mrazišču.

 
Po lepih razgledih z zahodnih pobočij Nanosa smo se odločili obiskati še vas Podnanos, kjer je tamkajšnja vremenska postaja državne merilne mreže zabeležila najvišjo temperaturo zraka v tem poletju, 40,6 °C.

Izhod iz avtomobila v Podnanosu je bilo svojevrstno doživetje - že navsezgodaj 30 °C z burjo.


Mikrolokacija postaje v kontekstu zgornje Vipavske doline je vsekakor ugodna za beleženje zelo visoke temperature zraka. Postaja je pod vplivom fenizacije burje z Nanosa in Trnovskega gozda, hkrati pa je najbolj oddaljena od vpliva vlažnejše in manj vroče zračne mase, ki Vipavsko dolino skoraj dnevno preplavi z Goriške. V društvu smo mnenja, da je postaja zelo dobra za meritve vetra (kar je bil tudi namen same postavitve), da pa bi lahko bila boljša mikrolokacija vremenske hišice z meritvami temperature zraka.
 
Meteorološka postaja se nahaja nekoliko zunaj naselja Podnanos.


torek, 08. julij 2014

Podatki iz mrazišč na Dinarski gorski pregradi, 7. julij 2014

Tokratno odpravo smo v zasedbi Martin, Iztok in Luka izvedli zaradi skorajšnjega izteka meritev na merilnih mestih Nanos in Kanji Dol, kjer je bilo zadnje odčitavanje podatkov izvedeno že v marcu. Čeprav je v spomladanskem času izstopalo hladno jutro 5. maja pa smo nestrpno pričakovali zlasti rezultate z začetka letošnjega poletja, ko se je v mraziščih zvrstilo nekaj hladnih noči.

Zaradi nepredvidenih zapletov smo se precej dlje časa kot je bilo načrtovano zadržali na območju Nanosa. Odčitali smo merilno mesto, ki je postavljeno na nadmorski višini 1175 m, ter merilno mesto v nižjem mrazišču Robidendol. Naužili smo se precej lepih razgledov, žal pa tudi klopov in močnih sončnih žarkov. Na tem območju je veliko sledi divjih prašičev.



Proti Vipavski dolini.

Odčitavanje termometra.

Zaradi precej izpraznjene baterije prenosnega računalnika smo najprej obiskali mrazišče Kanji Dol, šele nato pa bi, v primeru, da bi baterija to dovoljevala, obiskali še mrazišče Kalar. Tam odčitavanje podatkov še ni bilo tako zelo nujno.

Dobljeni podatki so potrdili pojav mraza v Kanjem Dolu v prvih treh junijskih nočeh. Najnižja temperatura -2,6 °C je bila izmerjena 2. junija.

Društveno merilno mesto v Kanjem Dolu.

Prikrita konvekcija za višjim obodom mrazišča.

Medtem smo mi prikrili nastale luknje na aluminijasti foliji.

Zgodovina v Kanjem Dolu. Za kakšen objekt gre vedo v Slovenskem etnografskem muzeju.

Pot do Kalarja vodi skozi ob žledu zelo poškodovan bukov gozd, ki pa tudi zaradi pomoči človeka že kaže vsaj nekoliko lepšo podobo od tiste v mesecu marcu. Po odčitavanju podatkov smo ugotovili, da je bilo v tem mrazišču dni z negativno temperaturo zraka več kot v Kanjem Dolu, je bilo pa ravno v najhladnejši noči tu nekoliko manj mrzlo. Najnižja junijska temperatura je bila -2,2 °C. Meritve temperature v tem mrazišču potekajo nekoliko nad dnom mrazišča, kjer je sicer najhladneje, tako da so temperature na tej lokaciji realno še nekoliko nižje od izmerjenih.


V Kalarju nismo zabeležili najnižje junijske temperature. Najvišjo travo vsekakor.

Ob zaključku dneva nas je čakal bistven del tokratne odprave. V društvu pripravljamo vse potrebno, da bi zadostili zahevam izbranega projekta, ki bi društvu prinesel potrebna sredstva za nadaljnje delovanje. To smo dorekli v pizzeriji v Logatcu, kjer smo si privoščili delovno kosilo oz. zaradi takratne pozne ure že kar večerjo.

Podatki iz mrazišč na Dinarski gorski pregradi, 7. julij 2014

Tokratno odpravo smo v zasedbi Martin, Iztok in Luka izvedli zaradi skorajšnjega izteka meritev na merilnih mestih Nanos in Kanji Dol, kjer je bilo zadnje odčitavanje podatkov izvedeno že v marcu. Čeprav je v spomladanskem času izstopalo hladno jutro 5. maja pa smo nestrpno pričakovali zlasti rezultate z začetka letošnjega poletja, ko se je v mraziščih zvrstilo nekaj hladnih noči.

Zaradi nepredvidenih zapletov smo se precej dlje časa kot je bilo načrtovano zadržali na območju Nanosa. Odčitali smo merilno mesto, ki je postavljeno na nadmorski višini 1175 m, ter merilno mesto v nižjem mrazišču Robidendol. Naužili smo se precej lepih razgledov, žal pa tudi klopov in močnih sončnih žarkov. Na tem območju je veliko sledi divjih prašičev.



Proti Vipavski dolini.

Odčitavanje termometra.

Zaradi precej izpraznjene baterije prenosnega računalnika smo najprej obiskali mrazišče Kanji Dol, šele nato pa bi, v primeru, da bi baterija to dovoljevala, obiskali še mrazišče Kalar. Tam odčitavanje podatkov še ni bilo tako zelo nujno.

Dobljeni podatki so potrdili pojav mraza v Kanjem Dolu v prvih treh junijskih nočeh. Najnižja temperatura -2,6 °C je bila izmerjena 2. junija.

Društveno merilno mesto v Kanjem Dolu.

Prikrita konvekcija za višjim obodom mrazišča.

Medtem smo mi prikrili nastale luknje na aluminijasti foliji.

Zgodovina v Kanjem Dolu. Za kakšen objekt gre vedo v Slovenskem etnografskem muzeju.

Pot do Kalarja vodi skozi ob žledu zelo poškodovan bukov gozd, ki pa tudi zaradi pomoči človeka že kaže vsaj nekoliko lepšo podobo od tiste v mesecu marcu. Po odčitavanju podatkov smo ugotovili, da je bilo v tem mrazišču dni z negativno temperaturo zraka več kot v Kanjem Dolu, je bilo pa ravno v najhladnejši noči tu nekoliko manj mrzlo. Najnižja junijska temperatura je bila -2,2 °C. Meritve temperature v tem mrazišču potekajo nekoliko nad dnom mrazišča, kjer je sicer najhladneje, tako da so temperature na tej lokaciji realno še nekoliko nižje od izmerjenih.


V Kalarju nismo zabeležili najnižje junijske temperature. Najvišjo travo vsekakor.

Ob zaključku dneva nas je čakal bistven del tokratne odprave. V društvu pripravljamo vse potrebno, da bi zadostili zahevam izbranega projekta, ki bi društvu prinesel potrebna sredstva za nadaljnje delovanje. To smo dorekli v pizzeriji v Logatcu, kjer smo si privoščili delovno kosilo oz. zaradi takratne pozne ure že kar večerjo.

petek, 21. marec 2014

Vremenske postaje na Dinarski gorski pregradi, 20. marec 2014

Društvo za raziskovanje vremena in podnebja razpolaga z večjim številom merilnih mest, ki jih je najbolje obiskati naenkrat tekom enega dneva. Ker pa so merilna mesta med seboj kar precej oddaljena, so tovrstne odprave kar velik zalogaj. Z eno takih odprav sva Martin in Iztok opravila v četrtek 20. marca. Prevoženih in prehojenih je bilo veliko kilometrov in pri tem sva imela priložnost opazovati tudi posledice nedavnega žledu.

Mimo še vedno poplavljenega Planinskega polja naju je pot vodila v že povsem zeleno Vipavsko dolino, od koder sva se povzpela na Nanos. Sprva sva se ustavila na vmesnem podolju Robidendol pod vrhom, ki se pod najvišjimi vrhovi Nanosa razteza na nadmorski višini okoli 800 m. Podolje deluje kot mrazišče in ga sestavljajo številne manjše vrtače. V eni izmed njih že nekaj let opravlja meritve temperature zraka Marko Korošec. Mrazišče se je že izkazalo z izmerjeno temperaturo okoli -30 °C, izkazalo pa se je predvsem z mrazom v poletju.

Robidendol.

Kljub imenu ni videti nobene robide...

...prisotno pa je bujno brinovje, ki kaže na postopno zaraščanje suhih travišč.

Vrtača z meritvami temperature zraka.

Dvignila sva se še bolj, da sva prispela do društvenega merilnega mesta na višini 1170 m. Odčitavanje termometra je potekalo hitro in brez težav. Čeprav je bil del termometrskega zaklona "slečen" pa se je poznalo, da minulo zimo ni bilo zelo močne burje.

Odtenki modrega neba so tu drugačni kot smo jih vajeni po nižinah.

Pogled proti Vipavski dolini.

Fotogenična pokrajina.

Na tem delu planote Nanos snega ni bilo nikjer več, prav tako ni bilo nikakršnih poškodb zaradi žledu. Enako velja za pot, ki naju je mimo turistične kmetije Abram (905 m) in naselja Sanabor (335 m) vodila do Cola (619 m). Prve poškodbe žleda sva opazila šele nad Colom, na razcepu za Javornik, ki predstavlja izhodišče za večino naših merilnih mest. Sprva sva krenila na zahod proti mrazišču Kalar in pri tem opazovala vse hujši žledolom. Pot je bila k sreči očiščena vejevja in dreves vse do kmetij, naprej pa sva se morala odpraviti peš. Pot do Kalarja je dolga, tokrat pa je bila še daljša zaradi polomljenega drevja. Cesta vodi skozi večinoma srednjedebelni bukov gozd, ki je zelo slabo prenesel žled. Mlada bukova drevesa žled upogne, starejša drevesa večinoma le poškoduje, precej hujše posledice pa žled pusti pri osebkih vmesnih dimenzij.

Gozd je lep...

...če ga ne uniči žled.

Katastrofa v gozdu, toda narava daje in tudi jemlje.

Da, prav vidite, to je cesta.

Ni nama preostalo drugega kot da se po njej prebijeva do Kalarja.

V mrazišče Kalar segajo krpe snega le še po osojnih pobočjih. Društvene merilne naprave so zimo dobro prenesle, le jeklenice so zaradi predvidoma razmočenih in omehčanih tal popustile. Če smo imeli glede tega veliko sreče, pa smo imeli več smole z meritvami. Minula zima je nadvse skoparila z mrazom in po 18. decembru je bila najnižja temperatura zraka samo -11,2 °C. Z Iztokom sva zaslutila, da bodo mrazišča z najnižjo izmerjeno temperaturo v minuli zimi verjetno tista na precej nižji Zaplani, kjer je bilo v mrazišču Dvojček izmerjeno -18,1 °C, v Dolinci pa -17,0 °C.

Pri Kalarjevih v mrazišču.

Mrazišče je skoparilo pri mrazu in snegu.

Povsod enak prizor - smrekovi vrhači v dnu kotanj. Predvidoma so se vrhači ob žledu zlomili, nato pa se po ledeni površini odpeljali v nižje predele.

Najin naslednji postanek je bil v mrazišču Kanji Dol pod Javornikom. Začuda na tem območju kljub podobni nadmorski višini kot pri Kalarju ni bilo niti sledu žledenja. Mrazišče je bilo po 18. decembru sicer hladnejše od Kalarja, nekoliko pa zaostaja po najnižji zimski temperaturi. Sicer pa je bila tudi najnižja temperatura -12,6 °C v Kanjem Dolu daleč za tisto v mraziščih Zaplane. Ali so zmagovalec minule zime Zaplaninska mrazišča, bodo pokazali podatki  iz mrazišča pod Golaki na Trnovskem gozdu, ki pa se vsaj do zdaj ni pretirano izkazalo.

Smeh.

Merilno mesto Kanji Dol s "stanovanjsko sosesko" v ozadju.

Tu so prav tako popustile jeklenice.

Tudi tod okoli špricajo.

Najino zadnje merilno mesto potrebno pregleda in odčitavanja je bilo na Javorniku. Tu je na delu travnate jase na nadmorski višini 1200 m še ležala snežna odeja, temperatura je bila višja kot v bližnjem mrazišču Kanji dol, a je veter vplival na občutek mraza.

Na Javorniku je bilo še nekaj snega, poškodb drevja zaradi žledu pa ni bilo moč opaziti.

Sončni zahod je bil precej barvit, kljub celodnevnemu poskakovanju čez ovire pa je ostalo še toliko energije, da se se je za dobro fotografijo tudi teklo.

Da bi bil le čim bližje sončnemu zahodu :)

Saj zdaj sem pa že dovolj blizu.

Škljoc, škljoc...

Silhueta električnega pastirja.

Čeprav je bila zaradi teme vidnost slaba pa je bilo vseeno razvidno, da se je obseg poškodb zaradi žledu na poti proti domu precej spreminjal. Več poškodb je bilo med Črnim Vrhom in Godovičem, do Hotedršice je bilo teh malo, njihov obseg pa se je ponovno povečeval proti Logatcu.